Spregovorite, zaupajte, tako si pomagate sami
040 77 11 77

Sedim v restavraciji in »meljem« naročen obrok hrane. Manjša razširjena družina nasproti mene očitno praznuje rojstni dan deklice, stare približno šest let. Nehote poslušam njihov pogovor, če se lahko temu tako reče, saj sedijo v moji neposredni bližini. To, kar posebej pritegne mojo pozornost je, da se z deklico nihče ne pogovarja, še manj pa ukvarja. Pa bi vendar bilo prav, saj se praznuje njen rojstni dan. Tudi ostali člani družine gledajo večino časa mimo drug drugega ali v svoje krožnike. Tu in tam si izrečejo kakšno besedo, polno napetosti in nelagodja. Deklica si, verjetno iz dolgočasja, poišče zabavo sama. Poskakuje po prostoru, se igra s priborom, pozibava na stolu, itd.

P 10

Zame nič posebnega. Medtem je deležena nekaj ostrih kritik s strani vseh članov družine. Njeno poigravanje člane družine vedno bolj vznemirja. Na pobudo dekličinega očeta jo mama in babica odpeljeta na teraso. Tam sta zopet zazrti vsaka vase ali v opazovanje nečesa, pogovora med njima ni, deklica se še naprej zabava sama.

Za mizo se odvija zanimiv pogovor med dekličinim očetom in dedkom, očitno njegovim očetom. Pogovor je poln intimnih izjav, ki so za restavracijo, polno ljudi, neobičajne. Takšne izjave se običajno izrekajo v ožjih družinskih ali prijateljskih krogih,  pri terapevtih in za zaprtimi vrati. Očitno pa je očetova stiska tako močna, da mora privreti na dan in ga sploh ne zanima, kaj se dogaja okrog njega ali pa tega preprosto ne vidi več.

Pogovor je trajal kakšnih deset minut do vrnitve ostalih članov družine. V kratkem ga povzemam. Dekličin oče se pritožuje nad odnosom z ženo, njeno večno utrujenostjo, spolno neaktivnostjo, tihimi dnevi, celo meseci. Izpostavlja doživljanje puste zakonske zveze, ki se sicer odvija brez večjih konfliktov, a tudi brez življenja. Po hčerinem rojstvu je vse še slabše. Očetov odziv na sinove pritožbe je, da se podobno dogaja v vseh zakonih, da to ni nič takega in da se zaradi tega »ne izplača« zapustiti ustvarjenega.  Tako in tako drugje ni nič drugače. Takšen pač zakon je. Prida še, da deluje veliko »deklet na klic«, pri katerih lahko poteši svoje nezadovoljene potrebe. Verjame, da je ekonomsko toliko močan, da si vse to lahko privošči in naj neha komplicirati.

PODUK

Dolgočasje v zakonu predstavlja nazadovanje obeh partnerjev. Ideal srečnega zakona je tako nedosegljiv kot ideal popolne matere. Obeh ni, a kljub temu oba ideala predstavljata merilo za neuspeh in občutke krivde. Oba želimo doseči, ker smo tako naučeni, vzgojeni s strani družbe. Počutimo se krive, ker jih ne dosegamo. Zaradi želje po doseganju popolnega razmerja, materinstva, sami sebe prisilimo v zveze brez ali s čim manj prepiri. Stiskamo zobe in ne samo, da se mogoče vzajemno varamo, varamo tudi sami sebe in trpinčimo svoje otroke. Samo da je zadoščeno družbenim merilom in vrednotam. Pristajamo na neizrečene dogovore in zarote samo zato, da bi obdržali svoj zakon in s tem ugled družinsko in statusno urejenega moža, žene, matere, očeta. Iz strahu pred prepiri se izogibamo izražanju lastnega mnenja, različnega od partnerjevega, čeprav nam razum (ki izhaja iz naše notranjosti) in ne um (družbeno pogojen) dopoveduje naj ga izrazimo.

PRIPOROČILO

V odnosih rastemo tako, da se sporazumevamo, drug drugemu dokazujemo, da smo še vedno svojstvene osebnosti, sposobne presenetiti partnerja, mu ponuditi kaj novega, svojega. Internet je poln navodil o tem, kako to in to lahko naredimo v 5 ali 10 korakih. A odnosi niso preprosti, da bi jih lahko negovali, dopolnjevali, nadgrajevali le v nekaj korakih.

Bolje, kot da sledimo tem korakom, si dopovedujmo in demonstrirajmo sličice, ki jih imamo glede pričakovanj in želja drug do drugega. Če teh sličic ne razrešujemo vsak dan, se križajo in povzročajo neplodne konflikte. Prepiri so v vsakem odnosu potrebni, konstruktivni (ustvarjalni, plodni, pomagajo k ureditvi, izboljšanju nesoglasij) predstavljajo višjo obliko komuniciranja. V zakonske in druge zveze se združujemo v želji po dopolnjevanju. Dopolnjevanje pa pogojujeta osebi z različnimi pogledi, osebnostnimi strukturami, nagnjenji, sposobnostmi, itd. Nobena zveza ni prevzgojni dom. Česar ne zmore en partner, ga dopolni drug in obratno. Dopolnjevanje je neizogibno še posebej takrat, ko se družina ali zveza dopolni z otroki. Če se prepirom izogibamo, opuščamo dinamično izmenjavo mnenj, ki osveži potenciale in vzroke (dobre in slabe), ki nas držijo skupaj.

V omenjenem primeru očitno ni dopolnjevanja, kar dečkov oče razlaga s poslabšanjem odnosa po sinovem rojstvu. Nekdo je preobremenjen ali nečesa ne zmore. Ni izmenjave sličic in ni konstruktivnih prepirov. Namesto tega se zakonca umikata vsak vase, dečku pa ob tem primanjkuje prepotrebne pozornosti in varnosti. Zagotovo pa ga pestijo tudi občutki krivde, saj se otroci običajno počutijo krive za neuspešen odnos njihovih staršev.

Partnerji nismo lastnina drug drugega in si seveda lahko umislimo uravnavanje nezadovoljenih potreb s pomočjo tretje osebe. Trikotnih in celo štirikotnih razmerij je vse več in vse več je tudi priložnosti zanje. Velika ovira teh razmerij je v tem, da ne predstavljajo dolgoročnih rešitev v neuspešnem razmerju, so hipna in javno ožigosana. Tudi zadovoljitev potreb z njihovo pomočjo je zgolj trenutna. To povzroča  dodatne občutke krivde partnerja, ki se jih loteva.

Leave a Reply

ODPRAVLJANJE ALERGIJ S POMOČJO "TOP" TEHNIKE

vrem        

Hitro, učinkovito, trajno odpravljanje alergij in drugih preobčutljivosti.

metoda osd